»iskala tudi barve v glasbi.«

»Barve so tisto, kar prinese vsebino.«

»Odločili smo se, da pripovedujemo zgodbo o osamljenosti.«

»Za zgodbe v tej predstavi je značilno, da Soča priplavi na vrh zgodovino, ki je je v zvezi z njo veliko, denimo zgodbe iz obeh svetovnih vojn, predvsem pa ne pozabljamo osebne zgodovine«

»Pravo razkošje in bogastvo barv, ki se ob navideznem valovanju vode prelivajo druga v drugo. Vtis, da se vse v resnici dogaja pod vodno gladino, je tako popoln, da samo gledaš in se čudiš.«

»Barve so tisto, kar prinese vsebino. Barve živijo druga ob drugi in tako tudi vse misli na tem svetu imajo svoje mesto. To je tisto, kar je v tem trenutku treba povedati«

»To ni zgodba o odprtju goriške severne postaje. To ni zgodba o Kavarni Bratuž. To ni zgodba o Soški fronti, fašizmu ali vseh tragedijah, ki so doletele to mesto. To ni zgodba o Miri, Pepiju ali Slavku. Oni so samo naši vodniki skozi ta kratki izsek zgodovine našega mesta. To je zgodba o ljubezni. O ljubezni ob Soči. O ljubezni sredi tragedije druge svetovne vojne in fašizma v Gorici. O ljubezni, ki ne ve za noben konfin. To je le ena od mnogo zgodb iz Gorice. Lahkotna, kot se spodobi za zgodbo o ljubezni. Konča se na vnovič združenem Trgu Evrope le nekaj let pred skupno Evropsko prestolnico kulture. Naj bo ta zaključek v resnici nov začetek za našo kolektivno zgodbo, ki jo pišemo vsak dan. Naj tudi Gorici, tako kot Mira in Pepi, ne vesta več za noben konfin.«

»To je zgodba o njihovih družinah, o njihovih domovih in o njihovem strahu... To je zgodba o soočenju s samim sabo.«

»Trenutno je v ospredju zgodba o tem, kako UI ogroža umetniške poklice. Glavni umetniški sindikati stavkajo.«

»To je zgodba o gibanju med določenostjo in nedoločenostjo.«